Omemba: Mark Crick

»Počasi se sprehodi proti mikrofonu, z rokami v poševnih sprednjih žepih, palca kažeta drug proti drugemu. Ko začne brati, se mu kolena upognejo, desnica zaniha naprej in nazaj – kot neandertalcu, ki si čestita, ko je vrgel prvi kamen.«

»Z veseljem, reče ta in si ne da besede vzeti. Znam peči, kuhati in pražiti pa tudi cvreti, a če povem popolnoma odkrito, od vsega znam najbolje speči pito.«

»Priznam: težko pišem. Le jecljam. Jaz, pesnik, mojster klasičnih oblik, profesor verza. Bilo bi me sram, če bi študentje vedeli. A dotik peresa in papirja me paralizira. Nerodno raste pesem iz tišine.«

»… in dnevikiv predzgodovini žgali so nas kot raneglej! kako skopne... stvari kismo jih cvet imenovali ob mrtvem viru zelene.«